Morriganova akademija (1.del)

 Ojla!

Prihaja 1. del Morriganove akademije. Ideje sem povzela iz knjige Morrigan Vran. Knjigo pripoveduje več oseb. Komentirajte in hvala za branje.

Larina (glavna junakinja)

Končno sem se zbudila. Ura je osem in jaz sem še kar v pižami. Mami me je gotovo že klicala na zajtrk. Hitro se uredim in odhitim v kuhinjo. Za zajtrk so jajca na oko. V kuhinjo vstopi moja sestra in moj brat ki že visita na telefonih: danes objavijo imena 10 deklet in 10 fantov ki bodo postali novi člani Morriganove akademije.

Morrigan je šola kamor spuščajo le tiste ki so posebni. Dokler ne opravijo šolanja jih ne vidiš nikjer- študij pa traja od 12 do 20 let. Ko pridejo dekleta in fantje iz Morrigana jih prepozna malo ljudi, ker postanejo drugačni, bolj mirni, izučeni, pripravljeni.

Vsi otroci in tudi starši sanjajo da bi prišli na Morrigana.

Moja babica je imela sestrično ki je hodila na Morrigana. Bila je neverjetna ženska in ko je končala šolo je bila poklicna plesalka na trapezu. Neverjetno, kako se je njeno telo upogibalo. Babi mi je včasih tudi kazala njene slike.  

"Hej!" se ujezi mama ko ju zagleda.

Moja mama je tudi neverjetna ženska. A včasih preveč verjame. Še zdaj upa da bo prišla na Morrigana.

"Kaj je?" vpraša moj brat Jadej, ki ima mišičasto postavo in ognjeno rdeče lase. Seveda za njim letijo vse punce na šoli.

Vzame vilico in še vedno strmeč v telefon začne jesti.

V kuhinjo pride oči. Tudi on je na telefonu, saj je z Morriganom tako obseden kot drugi z nogometom.

Mamine oči se zabliskajo in ker vem da bo sledilo cukanje in kričanje na nedolžne, se hitro izgovorim in grem da po pošto.

Ampak da ti bodo ob tem pomembnem dnevu dovolili drugi člani družine v miru iti po pošto, bi bilo že kar čudno.

Sestra odpuli pogled od telefona, me prime za lase in potisne nazaj.

Moja sestra Sekera  je  leto starejša od mene, ampak je zelo suha in ima lepe ravne lase ki nanjo padajo v lepi temno rjavi barvi.

Porine me nazaj v kuhinjo in odide po pošto. Mama se je na srečo umirila.

Sekera pride nazaj razočarana. Ker ona in Jadej nista dobila možnosti za vpis je najbrž upala da jo bom jaz. Toda pisma zame ni. Tudi sama se razočarana. Mislila sem da bom prišla na šolo. Čeprav nisem čisto nič nenormalna. Sem navadna 12 let stara punca, ki je brihtna v matematiki in slovenščini. Obožujem knjige in filme. Imam velike črne oči in z očetom sva edina v družini ki imava povsem črne lase in nekoliko svetlejšo polt.

"Še vedno nič." zavzdihne Jadej in pospravi telefon v žep. Zajtrk poteka lepo in normalno, le nekoliko žalosti je v zraku, ker nihče iz naše družine ni tako poseben da bi prišel na Morrigana.

Kmalu pojem in se odpravim v svojo sobo. Naša hiša je sestavljena iz treh nadstropij: v prvem nadstropju so skupni prostori torej kuhinja, kopalnica, dnevna soba in jedilnica. Nadstropje višje so spalnica mojih staršev, kopalnica, prostor kjer se lika in suši perilo in manjši kabinet z računalnikom. V tretjem in zadnjem nadstropju pa je manjša kopalnica, moja soba, sestrina in pa bratova soba. Je bilo pa vedno zelo zoprno prehoditi 34 stopnic od gor do dol.

Pridem do svoje sobe. Odprem vrata. Moja soba je meni zelo všeč. Stene so bele, v kotu stoji omara, zraven nje postelja, na drugi strani miza in na sredini sobe veliko okno. Skozi to okno vidiš čudovit razgled. Vrata zaprem in se odpravim do okna.

Nenadoma pa me objame topel sen in ko še stojim nenadoma zaspim.

Nojej (prehodnik)

Začelo me je boleti v kolenu. Še ena rana. Zakolnem in se odpravim naprej. Hitro moram priti do Močvirja preden sonce usahne. Ko pridem do njega je na srečo še dovolj časa. Preskočim ga in hitim naprej. Končno pridem do brezpotja. Globoko vdihnem, zaprem oči in pred samotnim drevesom začnem govoriti. Govorim čudno sikajoče, pa vendar je to edini ključ za prehod med Kandekero in Svetom. Končno se odprejo vrata in hitro vstopim. Znajdem se v čudni sobi.

Je pravokotna in ima povsem bele stene. Na tleh leži dekle, stara ravno okoli 12 let. Je kar velika in ima belo polt, kot da bi bila bolna. Njeni lasje so črni. Pretipam to bitje in ugotovim da je očitno v Onkraju. Gledam jo in nato me objame topel sen.

A to poznam in  to je tisto kar je dekle spravilo na tla. Močno se uprem temu in začnem govoriti čudno besedilo ki odganja Onkraj. Ko Onkraj odlebdi z glasnim krikom, bitje na tleh vstane. Pogleda me in jaz pogledam njo.

Tako. 1. del je končan. 2. del pride pa zelo kmalu. Upam da vam je bil všeč. Vse dele zgodbe skupaj pa lahko najdete pod oznake: Zgodba.

Lepo bodite 

Vaša 

Zu😉